Roman Penzion prinaša pripoved o poljskih Judih – o tistih, ki še vedno živijo na Poljskem, pa tudi o tistih, ki so tam živeli nekoč, danes pa ostajajo navzoči v zavesti in spominu naslednjih generacij. Začne se s prihodom mladeniča iz Varšave v letovišče, ki ga je kot otrok pogosto obiskoval z babico. Zdaj v penzionu sreča nekaj ostarelih gostov – to so Judje, ki so preživeli holokavst in se ga spominjajo kot majhnega dečka. V penzionu se preteklost srečuje s sedanjostjo, vse se odvija kakor v snu, kakor da bi tam od mrtvih vstali duhovi umrlih, z njimi vred pa tudi vsi njihovi prepiri, pomenkovanja in nekdanji pripetljaji. Za starejše se zdi preteklost tako blizu, da je skorajda mogoče stopiti vanjo, toda njihov luknjičast spomin načenjajo najrazličnejše starostne blodnje. Spoznanje, da so pravzaprav zadnje priče predvojnega sveta poljskih Judov, je za mladeniča tragično, zato se čuti dolžnega, da jim na jesen življenja stoji ob strani. V romanu, iz katerega žari človeška toplina, hkrati pa ga prežema rahla ironija, je poglobljeno prikazano, na kakšen način je judovska tradicija še vedno ohranjena na Poljskem in kako raznolika je pravzaprav. Nagrada Evropske unije za književnost 2012.